Pa še tole ...

Sezona 6

Tretje poglavje

Tricia McMillan, ki je bila domačinka na tej Zemlji in ki nikoli ni bila umeščena v konstrukt modela II, je dobila idejo.

»Pogovorila se bom z njimi, dragica,« je rekla deklici, ki bi utegnila biti njena nerojena hči iz občasno druge dimenzije. »Grebulonci me poslušajo, zanje sem nekakšna zvezdnica.«

In je izginila po hodniku, nekaj trenutkov preden so žarki kot pest konfetov v vetru razsuli tudi hodnik.

Arthur je bil preotopel, da bi se zgrozil. Namesto tega je začutil nekaj kot zbodljaj ljubosumja.

Tricia je umrla vsaj z občutkom namena. Našla je odgovor na svoje vprašanje, ki ni bil le dvainštirideset. Jaz pa ne morem drugega, kot da nemočen sedim tu.

Arthurja je navdal občutek nejevere, ki ga je tako dobro poznal iz svojega obdobja galaktičnih popotovanj. Dostikrat je na tihem posumil, da je znorel. Da v resnici ni bilo Zlatega srca, ne Zaphoda Beeblebroxa in zagotovo ne GlobokeMisli. Enako velja za magratejske graditelje planetov. Patentirana traparija. Še celo bolj trapasto kot tisto o govorečih miših, ki naj bi vladale planetu.

»Oprosti, šefe,« je rekla podgana, ki ji je Arthurjev čevelj zaprl pot.

»Oprosti, kolega,« je zamrmral Arthur in sam od sebe dvignil nogo.

Vse je ena sama norost. In od nekod ga opazuje gruča brucov, ki imajo še vsi mačka od sinočnje proslave po ragbiju in se jim gladko fučka za posebne privide pacienta Denta.

Če se njim gladko fučka, zakaj se ne bi še meni?

Za njim so se vrata v sanitarije razletela v trske in mu sfrčala prek glave. Čez nekaj trenutkov mu je v hlače pricurljala zelo sumljiva tekočina.

Ford se je namuznil. »Res je, kot pravijo: vedno teče navzdol.«

»A misliš, da bi se morali pospraviti od tod?«

»Kam pa? Ves planet bo šel v zrak, prijatelj moj. Najini dnevi bežanja so mimo. In ti tipi so zunaj dosega mojega štoparskega palca.« Ford je pobrskal po torbici, ki jo je nosil okrog vratu, in izvlekel iz nje nekaj, kar je bilo videti kot na roko zvita cigareta. »Ahhh,« je srečno zavzdihnil. »Tole sem si prihranil.«

Arthur je bil vesel, da je našel predmet zanimanja. »Kaj je to?«

Ford ga je pogledal postrani. »Se že spet posmehuješ, kaj?«

»Ne. To je iskreno vprašanje, porojeno iz nevednosti.«

»No, če je tako, te pa z veseljem razsvetlim, bratec. To je cigareta.«

»Oh.« Arthur je začutil, kako mu je zanimanje uplahnilo.

»Ampak ne cigareta kar tako,« je nadaljeval Ford in dvignil smotko, kot bi bila gral najsvetejše sorte.

»Imaš v njej smrtni žarek velikega kalibra?«

»Seveda ne.«

»Kaj pa teleport?«

»Viš, to bi pa prišlo prav. Ampak ni.«

»Se pravi, samo rezanci tobaka v papirju?«

»Tobaka? V papirju? Častna beseda, Arthur, vi Zemljani uporabljate samo deset odstotkov svojih možganov, pa še v teh imate spravljene samo informacije o čaju. To je falijski močvirski albino črv. Očitno bivši. Svoje življenje preživi v srkanju halucinogenega plina iz vrelcev. Potem pogine in otrdi.«

Arthur je dvignil pogled. Nad njim je smrtni žarek ravno odčehnil zgornje nadstropje, ne da bi ga to kaj dosti zaustavilo. Precej veliko letalo se je opoteklo prek zaplate neba, ki je s tem postala vidna, in Arthurju se je zazdelo, da sliši nekoga prepevati »Kumbaya«.

»Je to dolga zgodba? Ker se mi zdi, da so najine minute preštete. In da je število enomestno. Mogoče med ena in tri.«

»Ne, ne, sva že skoraj pri najboljšem delu. Štoparji jim pravijo paličice radosti. Potegneš enkrat, pa začutiš neskončno blaženost. Po dveh dimih te zgrabi neznanska radovednost o čisto vsem, vključno z grozotno smrt­jo, ki najbrž prihaja pote, če si prižgal tole stvarčico. Tole bo veličastno, si dopoveduješ. Vsak trenutek bom občutil energijski premik na novo raven obstoja. Le kakšna bo? Bom naletel na nove prijatelje? Imajo tam pivo?«

»Pa tretji dim?« je vprašal Arthur in s tem izpolnil svojo vlogo v tem zgodbarskem tandemu.

Ford je pobrskal po torbici za ognjem. »Po tretjem dimu se ti razletijo možgani in začne te gruditi lakota.«

»Ah,« je rekel Arthur in ugibal, koliko štoparjev je šlo v nič, preden je postalo jasno, kako je s tretjim dimom.

»No, pa dajmo,« je rekel Ford in izvlekel plastični vžigalnik z napisom Kraljeva dežela v utripajočih lučkah. »En dim ali dva?«

Arthur nikoli ni bil kaj prida kadilec. Kadarkoli je pokusil kaditi, ga je navdal tolikšen občutek krivde zaradi škode svojim pljučem, ki jih je dobil od staršev, da ga je popadla slabost. Na najstniški zabavi je nekoč poskušal igrati frajerja s cigareto Silk Cut Blue v kotičku ust, pa se je končalo s tem, da je pobruhal gostiteljico, ko se je na vse pretege trudil, da ne bi pobruhal njene čivave. Ob spominu ga je še vedno streslo, nehote se je oziral, ali ni v bližini kdo z zabave, ki s prstom kaže nanj.

»Nič zame, hvala. Šibek bušek,« se je potrepljal pod pasom.

»V redu, kolega,« je rekel Ford in ukresnil vžigalnik. »Neskončna blaženost, evo me.«

»Se bom pa kar zdaj poslovil, Ford. Lepo je bilo, vsako minuto.«

»Res?«

»No, ne čisto. Nekaj minut bi z veseljem pogrešil.«

Na primer tisto, ko je izginila Fenchurch.

Ford je potegnil en sam dim iz paličice, ko je sredi veže na lepem zrasel velikanski želatinast kaktus. Malo se je zamajal, potem pa se je preobrazil v veliko podpluto oko. To se je divje poganjalo po prostoru, nazadnje pa se je skotalilo navzad in se spremenilo v kvartet pom-pom lignjev, ki so v popolnem sozvočju igrali na tisoče kazujev.

»Čudovito,« je rekel Ford in si obrisal solzo. »Tako sem … saj nimam besed.«

Lignji so končali z visoko noto, potem pa so se razleteli v metež mavrično obrobljenih mehurčkov, ki so zvonko popokali, da se je pokazala bela vesoljska ladja.

Lesketajoča se kaplja s krilci kot stebelca zélene.

»Zlato srce,« je dahnil Arthur. »Ne me hecat.«

Vodnikova opomba: Ta vesoljska ladja je bila tako bistveno kul, da je en sam pogled v njeno reklamno zloženko lahko prestavil najstniškega fanta naravnost v krizo srednjih let. Zlato srce je imela običajni pogon, pa tudi revolucionarni pogon na neskončno neverjetnost, ki ji je omogočal, da je bila vsepovsod v istem času, dokler se ni odločila, kje bi želela biti. Sočasnosti, déjà-vuji in izredno povečana količina vsiljive pošte so bili redni stranski učinki tega posebnega pogona Zlatega srca.

Ford je pogasil svojo paličico na podplatu čevlja, potem pa jo je spravil nazaj v torbico. Poskočil je na noge. »Greva, Arthur. Kaj si tako presenečen? Zemljo bodo uničili, naju pa reši Zaphod. Tako se to vedno obrne, nekaj svetlobnih let in nekaj podrobnosti gor ali dol. Kakšna dogodivščina! Kozmična!«

»In čemu potem tvoja paličica?«

»Samo en dim, človek. Neskončno blažen. Ugotavljam, da je zelo koristen pred snidenji z Zaphodom.«

Arthur se je opotekel po stopnicah. »Kaj pa Tricia? A ne gre z nami?«

»Ej, Trillian je ista oseba. Usoda lahko poskrbi samo za enega vsake vrste. Ne ženi si je k srcu, zdaj je na drugi ravni. Čista energija. A ne vidiš barv?«

Arthur se je namrščil. »Misliš zeleno od smrtnih žarkov? Ja, to vidim prav dobro. In dosti rajši bi jo gledal bolj od daleč, zato se, prosim, hitro pospravimo od tod.«

»Absolutno, Arthur. Če ne zginemo prav kmalu, bodo moji frudi čevlji uničeni. Čeprav bi se modra na njih mogoče spremenila proti vijoličasti, kar bi me nepopisno osrečilo.«

Arthur je nežno odgnal Random proti bleščeči beli ladji.

»Pridi. Zdaj moramo proč.«

»Fertle,« je zamomljala deklica. »Hočem svojega Fertla.«

»Hočem svojega Fertla,« se je namuznil Ford in razposajeno požgeč­kal Trillian. »Kako lepo se sliši, a ne?«

Bela ladja se je stresla, odprla so se vrata in se mehko iztegnila do tal. Zaphod Beeblebrox, galaktični predsednik, medplanetarni begunec in prekaljeni podjetnik za lastno dobro, se je pojavil na pragu, ego planetarnih razsežnosti je sijal iz njegovih žarečih oči, zlati lasje so poskakovali v kodrih do ramen. Zelo tipično za galaktično obrobje, vendar učinek ni bil slab.

»No, da smo si na jasnem,« je rekel in se potrkal po senceh. »Zdravo, Zemljani. Spet sem vas prišel rešit.« Potem je opazil, kakšno vseplanetno uničenje se odvija pred njim. »Hej, počakajte malo! Saj to ni Irska!«

Ford se je pognal po rampi polbratrancu v objem.

»Zaphod! Kako sem te vesel!«

Zaphod je zamežikal. »Vesel? Hej, pa ne da si spet kaj kadil?«

Vkrcali so se v Zlato srce in se dvignili na nekaj sto čevljev ter se s pomočjo izogib-o-matičnega programa umikali smrtnim žarkom, dokler se neskončno neverjetnostni pogon ne bi zagnal in jih prestavil nekam, kamor nikoli niso nameravali iti.

Ford Prefect je bil edini od ladijskih potnikov, ki se je spomnil, da bi pogledal dol. Zagledal je model II, ki je nebogljeno lebdel ob edinem preostalem lestencu Kluba Beta. Bežno se je izmaknil brenčečemu smrtnemu žarku, potem pa se je z nekakšnim Pa kaj! sesul vase kot ptičji origami, ki ga stiskajo nevidne roke, dokler ni ostal le še nekak­šen romb črnine, ki je švigal po razkriti veži, iz same zlobe obglavil podgano, potem pa odmežiknil iz vseh obstojev v vseh časih.

Dobro smo se ga znebili, je pomislil Ford in si šel iskat pijače.

Ko Ford ne bi šel po pijačo, bi lahko videl visokega moškega pri tridesetih, v kopalni halji in copatah, ki se je opotekel v Klub z brisačo v rokah. Komaj je imel toliko časa, da se je zmedeno začuden ozrl v nebo, že ga je smaragden žarek razsul v atome skupaj z njegovo rdečelaso spremljevalko.

Vodnikova opomba: To je bila ena od številnih smrti Arthurja Denta. Potem ko se je en Arthur izmotal iz kozmične nujnosti in preskočil nekaj dimenzij, da se je rešil, se je za vse preostale ta nujnost udejanjila in jih drugega za drugim polovila v skrajno neverjetnih nezgodah, kakor si jih je opeharjena Usoda lahko v naglici izmislila.

Enega Arthurja je ubil kratki stik zaradi pokvarjenih slušalk, ko je na lokalnem radiu pripravljal oddajo o nedavnih pojavih NLP v okolici.

Drugi Arthur se je nekega dne prebudil z globokim prepričanjem, da zna leteti, tako da ga na noben način niso mogli pregovoriti, da ne bi splezal na stolp radijske antene in se pognal v globino.

Tretjega je zmlel buldožer med protestom, da bi rešil svojo hišo. Buldožerist pri tem ni utrpel fizične poškodbe, ga je pa dogodek psihično prizadel, tako da je tožil krajevni svet in na obravnavi izrecno omenil nekega g. Prosserja. Tega so zaradi nezgode odpustili.

Še en Arthur je utonil v nenavadni nevihti, kmalu potem ko je pokazal prst tovornjakarju, ki ga je izsilil na avtocesti.

Spisek je skoraj brez konca. Naj zadošča zatrditi, ne da bi kataloško navedli prav vse smrti, nesrečne, nezgodne, prigodne, načrtne, zahodne, vzhodne, najemne, kupljive, mamljive, marljive, plačljive, če omenimo le nekaj glavnih tipov, da je v vseh dimenzijah po dokončnem – enkrat-za-vselej, brez fint in izjem – uničenju Zemlje, preživel le še en sam samcat Arthur Dent. Enako velja tako za Forda Prefecta kot tudi za Trillian, ne pa za Random in Zaphoda, ki sta se dovolj čvrsto oklepala svojih pandimenzionalnih vlog, da sta si prislužila zlati zvezdici.

Dodatno čtivo:

Arthur Dent: Nekdo mi je za petami (2803)

Gospa Dent: Verjel je, da lahko leti (1103)

Poslednji preostali Arthur Dent je sedel na svojem običajnem mestu na tleh potniške kabine Zlatega srca, da se je z glavo vsake toliko zadel v dobro znano polico, vendar ga to ni nič potolažilo. Nemara zaradi zelenih smrtnih žarkov, ki so švigali prek zaslonov, ali pa je nekje globoko v svojem prvobitnem jedru, v zvezdnem prahu, iz katerega so izšli njegovi atomi, čutil, da je prav on poslednji Arthur Dent v vesolju. Resnično sam v vsej veličini stvarstva.

V tem stanju bi z besedami mogel izraziti le, kako močno pogreša svojo brisačo in kako rad bi dal vse, kar ima, da bi ga kdo s toplim, mehkim oprsjem vzel v naročje in mu zagotovil, da se bo še vse uredilo.

Tudi Trillian in Random sta bili močno potrti zaradi uničevanja domačega planeta in sta se stiskali pod hladilnikom. Ford Prefect pa je bil prav prekipevajoče volje od tistega enega samega dima iz okamenelega črva.

»To je sijajno!« se je navduševal in tleskal Zaphoda po ramenu. »Samo poglej vse te smrtne žarke. Si si kdaj mislil, da boš doživel grebulonsko smrtno mrežo od znotraj?«

»Grebulonci, kaj? Kakšni strupeni tipi,« mu je z enakim navdušenjem vrnil bratranec. (Zaphod je bil pod enim dimom v bistvu vse življenje.) »Kakšen lajtšov! A se spomniš tistih termonuklearnih izstrelkov na Magrateji?«

»Seveda se,« se je raznežil Ford. »Ti niso bili od muh. Prebrisani lumpi, polni majhnih fint in obratov, ampak nazadnje smo se jih otres­li.«

»Smo se, ja, bratranec moj. In tudi tehle grebuznih tipov se bomo.«

Trillian je trznila, ko je žarek osmodil ladji prednje krilce. »A se ne bi že spravili od tod?«

Zaphod se je zasukal kot plesalec v disku in pomeril z dvema prsto­ma v Trillian. »Bum, bum, srček. Si me kaj pogrešala? Grem stavit, da si me … jaz bi se tudi.«

»Bova o tem pozneje, Zaphod. A nas lahko ladja spravi na varno?«

»Ni čisto tako preprosto. Ne moremo se kar pognati skozi mrežo žarkov, ne da bi nas sesekljali v rezine kot kakšno grevlo na halitoxiški zabavi. Najprej mora neverjetnostni pogon preveriti nekaj številk in se problema lotiti z glavo.«

»Računalnik ima zdaj glavo?«

Zaphod je zaplesal malo betelgeško predigro. »Končno je nekdo omenil glavo. Sem že mislil, da ste vsi na paličicah.«

»Brez zamere, Zaphod,« je usekal Arthur. »Malo nas bega skorajšna kruta smrt.«

»Jasno, da ima računalnik glavo,« je povzel Zaphod, ne meneč se za Arthurjevo smer pogovora. »Dajmo no, ljudje. A nihče ni opazil na meni nobene spremembe?«

Vsi naenkrat so opazili.

»Gusnark!« je rekel Ford.

»Kaj za … « je začela Trillian.

»Šmentan drek,« je rekel Arthur z naglasom predmestne podgane.

Zaphod Beeblebrox je gizdavo nosil na ramenih eno samo glavo.

Vodnikova opomba: Dve glavi in tri roke Zaphoda Beeblebroxa so postale del galaktične folklore tako kot lobanjska pipa hroščatega krvoloka ali tretja dojka Eccentrice Gallumbits. In čeravno Zaphod zatrjuje, da si je dal tretjo roko priviti samo zaradi boljših rezultatov pri ski-boksu, številni medijski vsevedneži trdno verjamejo, da si je predsednik tretjo roko omislil zato, da je lahko božal vse mlečne žleze gospodične Eccentrice naenkrat. Zaradi te pozornosti za erotične podrobnosti omenja gospodična E. v Tedenskem klepetu z ulic Zaphoda kot »najboljši fuk po Velikem poku«. Citat, ki je bil vreden vsaj pol milijarde glasov na predsedniških volitvah in dvakrat toliko zadetkov na razdelku za intimne predele na Zaphodovi zaupni domači strani na sub-eta.

Izvor Zaphodove druge glave je zavit v tančice skrivnosti: je ena redkih stvari, ki se jih predsednik izogiba v pogovorih s sredstvi javnega obveščanja, če izvzamemo trditev, da sta dve glavi boljši kot nobena. Ta pripomba je neposreden porog na račun senatorja Spinaléja Trunca iz plemena Brezglavih jezdecev z Jaglana Beta. Ko so mu to očitali, se je Zaphod odrezal: »Jasno, da je porog. Ta butelj ima nič glav. Dajte no!« Že na zgodnjih posnetkih vidimo Zaphoda z dvema glavama, vendar na mnogih nista enaki. Na nekem video posnetku, ki je pozneje zaslovel pod naslovom »Jaz sem za butce«, pripada Zaphodova leva glava bledikasti ženski, ki poskuša grizljati uho desne glave. Pozneje se je od nekod pojavila betelgeška ženska, ki je trdila, da je prvotna lastnica »bledikaste ženske glave«. Lulu Mehkoročka je povedala za Beebleblog, da »je Zaphod želel, da ostaneva skupaj, za vekomaj, pa sva se spojila. Čez nekaj mesecev se je odločil, da ima svoji dve glavi rajši kot mene, pa je nekega večera zlil vase nekaj grlorezov in sem se zjutraj zbudila na svojem telesu. Prasec!«

Zaphod nikoli ni zanikal zgodbe gospodične Mehkoročke, zaradi česar so mnogi videli v njegovi drugi glavi zgolj narcisovsko spakovanje. Predsednik Beeblebrox trdi, da ne razume te obdolžitve.

Nadaljnje branje:

Lulu Mehkoročka: G. predsednik na štiri oči

Eccentrica Gallumbits: En jošk za drugim

Ford je objel bratranca.

»Končno si se je znebil,« je rekel in se ob tem grizel v ustnico, kar ni prav lahko. »Sneti si glavo se sliši kot dejanje bedaka, ampak iz nekega razloga se v celoti strinjam s tabo.«

Arthur je vedel, iz katerega razloga. Njegov prijatelj je bil še vedno pod črvom.

»A si prepričan, Zaphod, da je bila to dobra zamisel? A ni ta glava opravljala koristnih del?«

Zaphod je dvignil prst kot človek, ki ima pomembno sporočilo. »Ti pa lepo molči, opičnjak. Z bratrancem se pogovarjam.«

»Sem mislil, Zaphod, da smo to že prerasli. A nismo prestali skupaj dovolj hudega?«

Zaphod se je odmaknil za korak. »O! Lej no, Arthur. A si res ti, poba? Moja druga glava je imela ostrejši vid. Pa še brez svoje kopalne opreme si, sploh te nisem spoznal.«

»Tisto je bila jutranja halja.«

»Karkoli, ni važno. Odslej samo pomembne informacije. Smrtni žarki in to, saj veste.«

»A je pomembno, da vemo, kje je tvoja druga glava?« je zavpil Arthur, trudeč se, da bi oklestil stavek kolikor mogoče na kratko.

Zaphod je plosknil z rokami. »O ja. To pač. In vsem vam bo všeč.«

Po rakovičje je odplesal k nizki skladovnici računalniških vodil. »Gospe in gospodje, tukaj je, prosim za velik aplavz, kajti vaša življenja so v njegovih rokah.«

»Smrtni žarek!« je zatulil Arthur, ko je izogib-o-matik pognal ladjo v tesno pirueto. »A bi lahko že enkrat opravili s tem?«

Ford je z dlanmi zajel Arthurjeva lica. »Življenje so trenutki, Arthur,« je spregovoril slovesno. »V tem je skrivnost. Trenutki so daljši, kot si misliš. Če sešteješ vse dobre trenutke, potem ti bo to jasno. Dolgo na veke.«

Arthurja je resnično razjezilo, da bi bilo v takem razglabljanju kaj soli.

»Že v redu, Ford. A misliš, da bi naši dami zdaj lahko videli Zaphodovo drugo glavo?«

»Kaj si tako pokroviteljski,« se je oglasila Random.

»Saj nisem, dragica.«

»Jebi se!«

Zaphod je potopotal s peto srebrnega škornja. »Se lahko za trenutek vrnemo k moji zadevi? Glava, se spomnite?« V računalnik je vtipkal kratko kodo.

»Ni prav dosti kode, kaj?« je pripomnil Arthur. »Ena dve tri?«

Zaphod ga je grdo pogledal. »Slab vid in številke. Za življenjske malenkosti sem takooo neroden. Sem bolj človek velikega zamaha, od zadaj ožarjen, človek za velika odkritja in budoarski šampion. Glava številka dve je bolj za zadeve malega človeka. Ali kot ga zdaj kličem … Levi Mozeg, ker je bil prej na levi in ker je tisti z možgani.«

»Pokaži nam že glavo!« je zavpil Arthur.

Zaphod je s palcem pritisnil na rdeč gumb in iz vedra gela v pultu se je dvignila kristalna krogla ter mirno oblebdela v povprečni višini oči prisotnih.

»Ta gel je poln raznih stvari, razumete,« je razložil Zaphod z običajno nedorečenostjo. »Snovi, ki so dobre za to, kar je treba narediti.«

»Nehaj že, brat, prosim,« je spregovorila Zaphodova druga glava, ki je počivala na blazini žičk in spojev v krogli. »Samo v slabo luč naju spravljaš. Sebe in mene.«

Levi Mozeg je bil skoraj natanko podoben Zaphodu, če odštejemo nekaj lepotnih podrobnosti. Medtem ko je bil galaktični predsednik kričeče poudarjen in je nemara – ali pa ne – uporabljal črtalo za oči, je imel Levi Mozeg kratko pristrižene lase z resno prečo, oči pa so mu žarele z lasersko ostrim razumom in odločnostjo.

»Gel je elektrolitska kopel, ki hrani moje organske celice in vzdržuje antitežnostno polje okoli krogle.«

»In zvočnike, L. M.,« je pripomnil Zaphod, »človek potrebuje glas.«

»Ja, Z. B.,« je zavzdihnil Levi Mozeg, »tudi zvočnike. A res nimaš nikogar, da bi mu pomežiknil v ogledalu?«

Zaphod se je težko naslonil na pult. »Pridejo dnevi, ko si mislim, da je bila ločitev napaka. Ampak odkar je Levi Mozeg prevzel ladjo od Edija, nas še ni razneslo. Niti enkrat. In indeks proženja vojn je čisto pri tleh. Dobro, ne?«

»Odkar ladje ne vodi več moj bebavi predhodnik, se nam je pričakovana življenjska doba dvignila za osemsto odstotkov.«

Random, političarka, je pohvalno pokimala ob statistiki.

Arthur je potrkal po krogli. »Zdravo … Zaphod … Levi Mozeg. A ti vodiš ladjo? A nas lahko spraviš od tod?«

»Prosim, ne dotikaj se krogle, Zemljan. Nimaš pojma, kolikokrat se moram v gelu zasukati, da spravim dol odtise.«

»Oprosti.«

»Da ti odgovorim na vprašanja. Trenutno sem sklopljen z izogib-o-matičnim programom, da se rešujemo pred grebulonskimi smrtnimi žarki. Se pa njihova mreža stiska, zato bi bilo dobro vklopiti neverjet­nostni pogon, čim prej, tem bolje.«

»In kako kmalu bi to lahko bilo?«

»V devetdesetih sekundah. Nekaj minut prej, kot bi smrtni žarki zmogli uničiti ladjo.«

»Si prepričan?«

Levemu Mozgu vprašanje ni bilo pogodu. »Nov si še tukaj in ravno sva se spoznala, zato ti bom vseeno razložil. Jaz sem ladja, ladja je jaz. Med nama se informacija pretaka brez izgub.«

»Da sem nov? Tukaj sem že bil, kolega. In tudi srečala sva se že, le da si bil … «

»Privezan na Zaphoda, tega cepca.«

»Uhuu!« je zatulil Zaphod. »Tule, Arti, te je pa ujel. Nikar se ne bôdi s tem tipom.«

»In čisto pod vplivom njegove hreščeče osebnosti,« je nadaljeval Levi Mozeg. »Zasužnjen z njegovim neustavljivim užitkarstvom.«

»Zemljan, posvaril sem te. Da ne boš govoril, da te nisem. Levi Mozeg te bo živega odrl in te predelal v ocvirke.«

Levi Mozeg se je zasukal in uprl pogled v Zaphoda. »Ta neokretni opičjak me je imel zaprtega v moji lastni glavi, dokler mu med hudim popivanjem nisem podtaknil ideje o ločitvi. Zaphod v svoji naivnosti verjame, da je zamisel njegova.«

Zaphodu se je zameglil pogled. »Naivnosti? Kaj pa je zdaj to?«

Četudi je Arthurja skrbelo, kaj se lahko izcimi iz bratovskega spopada za prevlado ali razcepljene osebnosti ali karkoli že je prava medicinska oznaka za njuno stanje, je zatrl svoje pomisleke zaradi Random. Navsezadnje so bili rešeni. Random je bila na varnem in samo to je bilo pomembno. Iz izkušnje je vedel, da mu bo zaradi uničenja rodnega planeta v kratkem spet zelo hudo, najrajši okoli petih popoldne, ko nikjer ne bo čaja, ali pa mogoče po posebno lepem holografskem sončnem zahodu, vendar je bil trdno odločen, da bo zaradi hčere vzdrževal pogumen videz.

»Dobro, dragi moji,« je rekel z glasom, ki je bil tako svetal in tako votel kot žarnica. »Za trenutek smo iz najhujšega. Ali se ne bi privezali v sedeže za neverjetnostni skokec?« Namuznil se je. »Saj vsi vemo, kako noro je to.«

Random se je potrepljala po mestu na prsih, kjer je prej počival njen Fertle. »Noro, Arthur? Noro? Koga bi pa rad premotil? In tole je bilo najbolj prisiljeno nasmihanje, kar sem jih kdaj slišala, Arthur. Nikoli ne boš niti pol toliko moža, kot je bil moj soprog.«

In že spet sem jaz vsega kriv, je pomislil Arthur. Mogoče bi se večkrat moral delati veselega, potem bi mi mogoče še verjeli.

»Najbrž se tale računalnik še ni naučil delati čaja?«

Na kupoli Levega Mozga se je poblisnila rdeča luč. »Zdaj pa nehaj, Zemljan. Beseda čaj je prepovedana. Ko si zadnjikrat vprašal za čaj, se je v kriznem položaju sesul ves sistem.«

Še en prisiljen nasmešek na Arthurjevem obrazu, pa kratko mencanje in nagel izhod proti razgledni ploščadi.

»Grem preverit to zadevo z mrežo smrtnih žarkov. Da vidim, kako napredujemo. A komu kaj prinesem?«

Nikomur se ni zdelo vredno odgovoriti.

Vodnikova opomba: »A komu kaj prinesem?« je standardni džoker za pobeg iz sobe in ga lahko izigramo, kadarkoli nam grozijo neprijetne okoliš­čine, vse od blage zadrege pa do vsesplošne katastrofe. Večina civilizacij ima svoje različice »a komu kaj prinesem« in vse so tako očitno retorične, da si niti ne zaslužijo vprašaja. Betelgezovci vprašajo: »A je še kdo slišal ta plop? Kot teniška žogica v skledi jajčne kreme? Nihče? Rajši grem pogledat.« Džatravartidska inačica je: »A je kdo slišal kristal pri vratih? Gotovo je Puple. Že spet zamuja. Moram ga spustiti noter, preden bo imel poln robec.«

Na Arthurjevo olajšanje nihče ni prelomil medzvezdnega protokola s tem, da bi si kaj zaželel, in tako se je lahko izmuznil na razgledno ploščad ter se delal, da je spet na svoji obali.

Ford je potrkal po računalniški konzoli in prisluhnil kovinskemu bong. »Čisto sem že pozabil ta bong, Zaphod. A razumeš, vse te zvoke in to? Čisto jih pozabiš, potem pa jih spet slišiš in se zaveš, kako pomembni so zate. In potem se vprašaš, kje so ti spomini tičali ves tisti čas, ko nisi mislil nanje.«

Zaphod se je z lahkoto vključil v to valovno dolžino. »Zmeraj sem si predstavljal, da so moji spomini na drugi strani hodnika, v glavi številka dve. In če sem jih potreboval, jih je glava številka dve preprosto poslala sem.«

»Uuhu, to pa je nekaj. Bistvo tega, kar sem hotel povedati. A se morata vidva gledati iz oči v oči ali kaj takega, ko si pošiljata spomine?«

»Nikakor,« je rekel Levi Mozeg in se kljub žiroskopskemu polju rah­lo pozibaval. »Njegova teorija je bedna. Saj imava vsak svojo možgansko skorjo.«

Ford je plesal okoli krogle in jo skušal zajeti v dlani, kot da ima pred seboj kristalno kroglo. »Ja, ampak ti si tisti, ki ima velike možgane. Ti si pametna glava, ki je povezana z neskončno neverjetnostnim pogonom.«

Levi Mozeg ni mogel čisto prikriti zadovoljnega nasmeška. »To je res. Jaz nadzorujem pogon. Zdaj je del mene. Vsako njegovo negotovost čutim.«

Fordove oči so že rahlo posteklenele, a so še vedno razumno sijale. »Potem mi pa razloži, kako da sem vaju pričakoval.«

Posoda Levega Mozga je rahlo pozelenela. »Kaj?«

»Ja. Natanko tako, ti pametni brezhlačnik. Vedel sem, da se bosta prikazala.«

»To je smešno. Kako bi lahko vedel? Verjetnost, da bi se edina oseba v Vesolju, ki bi te lahko rešila, pojavila natanko takrat, ko bi jo potreboval, je 150 milijard proti eni. Čisto sprejemljiva neverjetnost za pogon.«

Ford se ni strinjal. »Vprašanje, kako to iz-ra-čunaš, kolega.«

»To se lahko računa samo na en način,« je zapeto rekel Levi Mozeg.

»Oh, ne,« je rekel Ford z glasom nekoga, ki je prebil že mnogo preveč ur v cenenih hotelih brez kredita v žepu, da bi si lahko privoščil Bunga-bunger, in je prisiljen brati lastni vodnik. »Obstaja mnogo načinov računanja. Vl’hurgi imajo matematični sistem, ki je zasnovan na drobovju.«

Vodnikova opomba: To ni vsa resnica. Vključen je tudi posušen penis hitro­slednih psov.

»Jaz sam,« je nadaljeval Ford s tako vzvišenim glasom, da bi ob njem enocelične oblike življenja pospešile svojo evolucijo, dokler ne bi dosegle oprijemalnega palca, s katerim bi lahko prijele kamen in govornika potolkle do smrti, »jaz sam večino svojih računov opravim na čustveni osnovi.«

»Čustveni!« je vzkliknil Levi Mozeg, da je poškropil s slino vso notranjost svoje krogle. »Čustva! Le kako si lahko privoščiš, da imaš eno samo glavo in si še tako zabit?«

»Rad sem zabit. Tako vidiš stvari bolj jasno. Z zabitostjo se prežmuriš skozi sončno bleščavo.«

Vsak stavek je zagugal Mozgovo kroglo kot udarec z mokro brisačo. »Sončna bleščava? Kaj pa kvasiš? Zabitost je nevednost in tema.«

»Se pravi, da si imel v načrtu priti sem. Si izbral te koordinate?«

»Ne,« je priznal Levi Mozeg. »Izbrana točka je bila že uničena, zato nas je pogon premaknil na varno.«

»Se pravi, da je od vseh možnih točk v Vesolju ladja priletela prav sem?«

»Naključje. Odmev neverjetnostnega pogona.«

»To je hujše kot naključje. Zaphod, ki pride rešit svojega najljubšega bratranca. Kako neverjetno je to? Enkrat se je že zgodilo, prav blizu taistega planeta. Ko se zgodi drugič, imaš vzorec. Kolikor se spomnim, ko sem zadnjič preverjal, vzorci niso prav zelo neverjetni.«

Še ena Vodnikova opomba: Tole je čista laž, kajti Ford Prefect niti enkrat v življenju ni preverjal verjetnosti vzorcev. V resnici je komaj kdaj kaj preverjal, če izvzamemo višino pijače v svojem kozarcu in splošno raven frudosti. Nekoč je dal celo mesečno plačo za fruddetektor, ki je deloval le, če je bila lastnikova frudost dovolj visoka, da ga je poganjala. Ford ga je preskusil na stranišču, potem pa ga je z računom vred stlačil v stiskalnico za odpadke.

Levi Mozeg se je zagugal po svoji osi x. »Ja, to je res, vzorci niso dober model za neverjetnost.«

»Je to splošna resnica?«

»Splošna.«

»Splošno se ne sliši prav zelo neverjetno. Ni nekaj kot zenzi zinzi zonziljonov proti ena. Meni se sliši bolj kot fifti-fifti.«

»J-ja,« je zajecljal Levi Mozeg. »Tu imaš prav.«

»Oha, kaj pa je to, a se potiš? A se zdaj potijo tudi že robotske glave?«

Levi Mozeg se je zares izdatno potil. Izza ovratnika krogle so se pojavili majhni pajkoboti in se začeli pasti po potnih kapljicah.«

»Saj nisem robot,« je ugovarjal Levi Mozeg.

»Hej, živiš v stekleni krogli, priključen si na računalnik. Iz vratu ti lezejo pajki. Ko sem zadnjič preverjal, je vse to spadalo k robotom.«

Vodnikova opomba: Spet brez preverjanja. Sami poprdki.

»Ampak,« je pletel dalje Ford in se čohal po bradi, »vsa tale kolobocija, ki se ji reče neverjetnostni pogon, mi smrdi čisto po organskem življenju.«

»Kolobocija?« je živčno ponovil Levi Mozeg. »To misliš resno?«

»Absolutno. Ampak o tem bova pozneje in bolj na dolgo, v hudo zadrego enega od naju. A ne bi zdaj že vžgal tega pogona in nas poslal nekam, kjer bi bilo res neverjetno?«

Kupola Levega Mozga je zažarela v zoprno zeleni svetlobi, po stek­lu pa so se zapodili dolgi nizi številk. »Res neverjetno? Kako se pa to izračuna? Kako naj …? Po vsem, v kar verjamem? Da se številke lahko motijo? Kako je to mogoče? Le kako?«

Ford se je počasi treznil. »Eh, kolega. Pozabi. A ne vidiš, da sem te prodal za pornovileža? Povej mu, Zaphod.«

Zaphod je položil roko na bratrančeve rame. »Resnica, poba. Dal si se nategniti. Ampak najboljšemu od vseh. Tale Ford je nekoč pripravil voondonskega vrhovnega velefratra do tega, da ga je napadel s paličicami s kadilom.«

»In to za stavo,« je dodal Ford, ki mu ni bilo do tega, da bi obveljal za človeka, ki kar tja v en dan podžiga razvnete fratre.

Levi Mozeg se ni dobro počutil. »Računalnik mi prepeva o številih, kaj pa vidva? Dva poprdka z drekcem-pekcem!«

»Malo manj tega prda,« je užaljeno pripomnil Ford. »Samo za iskren človeški stik si prizadevam. A ne razumeš, da te hočem očarati s svojim utrganim intelektualizmom?«

»To je samo … To je preveč … Številke. Čustva. Zark!«

In tu se je Levi Mozeg zaciklal. V zelo kratki zanki. Enobesedni.

»Zark … Zark … Zark … «

Zaphodova tretja roka se je izvila izpod pomečkane svilene srajce in treščila Forda po temenu.

»Tepec. Zdaj si ga zamrznil.«

»A, torej še vedno imaš tretjo roko.«

Zaphod si je zataknil dodatno roko prek prsi v levi žep svojih nabrizganih hlač.

Vodnikova opomba: To ni milejša raba. Zaphod si je kupil sprej za hlače na Port Sesefronu, sledeč reklamni obljubi, »da boste laže dosegli tista težko dosegljiva mesta«. Po prvi uporabi je rajši nekoliko zmanjšal moč. Za žepe je bila vgrajena posebna šoba.

»Tretjo roko uporabljam za slovesne priložnosti. Vtaknem jo v škrlaten rokav in že imam predsedniško ešarpo.«

Ford je prhnil z ustnicami, usoda Levega Mozga ga ni pretirano ganila. »Ni bilo treba prav dosti, da je zmrznil. Zakaj nisi rajši počakal na model 2.0?«

Trillian se je pripela v razkošen ležalnik poleg Random, ki se je kujala, da bi cela družina Cifrolov s tem preživela petsto let.

»Zakaj ne gremo kam drugam, Zaphod? Še zmeraj vidim smrtne žarke.«

Zaphod je z zasukom palca izdal svojega bratranca. »Vprašaj rajši Forda Imperfecta. Zamrznil je ladjo.«

Prav ta trenutek si je izbral Arthur, da je pritaval nazaj. »Zamrznil ladjo? A si rekel, da je zamrznil ladjo?«

V sekundi so se Arthurju povrnili stari spomini in ugotovil je, da niso povsem nepodobni novim.

Kar nič nisem presenečen, je ugotovil. Te dni prehajam iz spokoja naravnost v paniko.

»Pa kaj je s tabo, Ford? A si nemara programiran, da sesuvaš stvari?«

»Tale je programiran, ne jaz,« je rekel Ford in s prstom pokazal na Levi Mozeg, ki je poskakoval pod stropom kot pobegli balon.

Arthur je ugotovil, da na poveljniškem mostu nekaj manjka.

»Ne vem, kaj,« je rekel in preskušal zrak med prsti. »Ampak še pred nekaj sekundami je bilo tu, zdaj pa ga ni.«

Zaphod je z veseljem ponudil ustrezno informacijo. »Naj te razsvet­lim, Zemljan. Kadar je izogib-o-matik vključen, prelije računalnik stene s sivkasto belimi lučmi. Fototerapija za pomiritev možganov.«

»In zdaj so luči ugasnjene.«

»Badabingo.«

Vodnikova opomba: Badabingo je namizna igra za doživljenjske jet­nike na zaporski luni, ki kroži okoli planeta Blagulon Kappa. Igra je za največ sto udeležencev, cilj pa je spraviti vse svoje konjičke okoli plošče in nazaj v hlev. Nakar moraš počakati na šestico, da lahko konjičku izpuliš glavo. Ko je obglavljen še zadnji konj, zmagovalec plane na noge in zavpije: »Badabingo!« Potem je na njem, da ostane živ do prihoda čete specialcev.

»Kar pomeni, da je izključen tudi izogib-o-matik.«

»Naravnost v zeleno luknjo s prvo zeleno palico, poba.«

Vodnikova opomba 2: Vzklik »Z zeleno palico v zeleno luknjo« se nanaša na preprosto bojno igro, ki je del prav posebnih šol za odrasle na Betelgezi V, kjer je odraščal predsednik Beeblebrox. Na Striteraksu bi s tem povedali: precej preveč se hvališ z dosežkom, ki bi ga nižji primati zmogli v krajšem času. Silastični Vražjeborci se nikoli niso odlikovali z zvitimi namigi, so pa vedno znali sijajno zadeti v polno. Pri čemer so zadevali s konicami iz kaljenega jekla, prekritimi s strupom.

»Kar pomeni, da bomo s to mrežo smrtnih žarkov sesekljani na kocke tako kot ves planet.«

Zaphod je prhnil, kot bi bila to najbolj nora zamisel, kar jih je kdaj slišal. »Saj Zemlje ne bodo nakockali, Arturči. Smrtni žarki bodo samo pregreli površino in ves planet se bo totalno uparil. Vsak hip.«

»Krasna tolažba. Kaj pa mi?«

»Ah, ja. Tale mreža je že pogruntala, kako nas bo ujela. Nakockala nas bo. Nobenega dvoma. Z zeleno palico in tako naprej. Pa sem ravno mislil patentirati svojo novo pričesko.«

Arthur je pritisnil obraz k opazovalni lini. Zunaj, v vesolju, so zeleni žarki neslišno sekali skozi črnino. Velikanska smaragdna nihala, ki so uparila planet, kjerkoli so se ga dotaknila.

Ko so se žarki približali, je Arthur v njih razločil utripajoče cevi, med katerimi so prasketale strele.

Posebno debel in zlokoben žarek se jim je neustavljivo bližal.

Moja hči bo umrla, se je zavedel. In to me močno prizadeva. Stavim, da je spet četrtek.

S pridušenim tleskom je odtrgal lice od stekla.

»Gotovo je kaj, kar bi lahko napravili. Nismo še čisto na koncu, a ne?«

Ford je s svojim čikom mahal pred Zaphodovim nosom. »Če zdaj potegnem še en dim, a misliš, da bo to drugi dim ali še en prvi dim?«

»A ne bi mogli na hitro pognati Levega Mozga?«

Zaphod se je namrščil. »Ta je pa zvita, ljubi bratranec. Če mi daš en dim, mi bo mogoče prišlo kaj na misel.«

Arthur je ugotovil, da je njegova žleza presenečenja navsezadnje le živa in v polnem teku.

»A vama ni nič mar, da bomo vsi umrli? Kako sta lahko tako brezbrižna?«

Ford mu je pomežiknil. »Arthur, kaj lahko človek v taki godlji pridobi, če se sekira?«

»Ne vem, Ford. Res ne vem. Ampak tamle, v tistemle sedežu, je moja hči. To vem.«

Na vratih je potrkalo.

»Daj, Zemljan, poglej, kdo je,« je rekel Zaphod.

Arthur je uvidevno poskrbel tako za počasen refleks kot za osup­lost, na veselje obeh Betelgezovcev.

»Ti daj. Saj je tvoja … barka!«

»Si pa za štose, poba!« je zatulil Zaphod in ga sunil v rame.

»A ti nisem že povedal, bratranec? Že leta ti to pripovedujem. Arthur je od sile.«

»Od sile? Badabingo.«

»A si slišal to? Bi lahko kdo trkal v vesolju?«

Spet se je oglasilo trkanje. Doneč bong!, da se je Arthur počutil kot v zvoniku.

»Ne sekiraj se zaradi tega bong,« je rekel Zaphod. »Samo posnetek. Lahko ti ga preklopim na ding-dong, če ti je ljubše. Ali pa mojo najljubšo, čivkanje putletink.«

Lina je zasijala v zeleni svetlobi. Okno je začelo vreti.

»Odpri vrata!« je zavpil Arthur in za podkrepitev začel mahati z rokami. »Hitro odpri!«

»Ne morem,« je rekel Zaphod, ne pretirano vznemirjen. »Mali Ix je sesul ladjo. Se spomniš?«

Trillian je pogladila Random po laseh, potem pa je stopila prek kabine k zasilni zapori.

»Neverjetnost? To vaju zanima, neverjetnost? To, da sta vidva idiota ostala tako dolgo pri življenju, to je neverjetnost.«

Segla je v navidez čvrsto zidno oblogo in izvlekla kljuko.

»Kljuka za ročno odpiranje zasilne zapore. Se spomniš?«

»Hej, ljubica, saj to ni moja ladja. Jaz sem jo samo ukradel.«

Arthur je zgrabil kljuko in jo gnal gor in dol, da mu je od brade začel kapati znoj. To ni trajalo tako dolgo, kot bi si kdo mislil, kajti bližina grebulonskih žarkov je iz Zlatega srca že napravila pravcato peč.

»Daj, Arthur,« ga je priganjala Trillian. »Le daj.«

Arthur je že odprl usta za pojasnilo, da se že žene, kolikor se more, in ali bi ga, lepo prosim, pustila na miru, kajti zadnje stoletje ali nekaj takega je preživel na plaži, kjer ni imel prav nikakršne priložnosti za krepitev mišic, in od kod hudiča se je vzela takrat na Lamuelli, ko ga je presenetila z najstniško hčerjo, sama pa je odvihrala poročat iz vojne, ki je nikoli ni bilo. Vse to je hotel reči, potem pa si je premislil in rajši še močneje pognal ročico.

Prav presenetljivo, že od misli na vse te stvari se je počutil nekoliko bolje.

Arthurjeva ročica je gnala majhno plazemsko celico, ki je pošiljala naboj skozi zaporo in z njim dovolj učinkovito vzbujala molekule, da so prešle v fazni prehod in spremenile vrata v plin.

»No, tega, kakor vidite, sploh nisem pričakoval,« je zasopel Arthur.

Visoko zeleno humanoidno bitje je stalo v zračni zapori in si melo roke. Bilo je zelo izrazit primerek, če vaša merila izrazitosti vključujejo razvito mišičevje, široke, razumne obrvi, temne, trpeče oči in tako brezhibno obleko, da je že pomisel nanjo povzročila migreno.

»Riba babilonka?« je vprašal tujec s civiliziranim, četudi nekoliko nataknjenim glasom. »Prosim, reči me, babilonka.«

Zaphod je zamahnil z rokama nad glavo. »Babilonka tu povsod.«

»Oh, zahvaljen bodi Zarquon,« je rekel tujec in vstopil. »Častna, če bi naneslo, da bi še kdaj moral skozi sobo samih bolščečih godrnjavcev … Kaj ti ljudje mislijo? Naj si že kupijo ducat rib in jih pustijo, da se namnožijo.«

»Saj, ljudje so tako poceni,« se je strinjal Zaphod.

Tujec je obstal kot vkopan. »Kaj? Ne. Saj ne more biti?«

Zaphod si je odkrcnil pramen las. »Ja pa je, poba.«

»Zaphod Beeblebrox. Sam galaktični predsednik Beeblebrox?«

»Živ in pripravljen za razplod, gospod.«

»Saj ne morem verjeti. Tole je pa nalet za anale. Zapelješ se v neoznačena zaplotja tega nemodernega konca zahodnega spiralnega rokava Galaksije in kdo se gunca gor in dol nad ozračjem kot … «

»Zaphod Beeblebrox,« je dokončal Arthur, ki bi rad pognal zadeve v hitrejši tek. »Poslušajte, ne bi bil rad zoprn, ampak tile smrtni žarki sekajo že obupno blizu. Zlasti tale veliki.«

Zeleni tujec se ni zmenil zanj. »Gospod predsednik, že zelo dolgo vam želim nekaj povedati. Nekaj sempripravil. Mi lahko posvetite sekundo? Zelo veliko uslugo mi boste napravili.«

Zaphod je stopil korak nazaj, za primer, da ga tujec ne vidi čisto od vrha do tal.

Vodnikova opomba: Tehnično gledano, na ladji ni bilo nobenega tujca, le vesoljski potniki. Brž ko bo »tujčeva« istovetnost razkrita, bomo ta termin lahko ukinili.

»Seveda lahko poveste nekaj besed. Moji kolegi tu bodo počaščeni. Sam sem kajpak preveč imeniten, da bi bil počaščen, bom pa to vzel kot blago razvedrilo.«

Tujec se je narahlo priklonil, segel v suknjič po tanek tablični računalnik, poiskal besedilo in se odkašljal.

»Vi, gospod predsednik … « je začel.

»Ja, kar nadaljujte.«

»Vi, gospod predsednik … «

»Smo že slišali, naprej.«

»Vi, gospod predsednik, ste najbolj filozofunkulistični, bebavi steatopigični izgovor za politika, kar jih na svoje veliko veselje nisem volil, in če bi samo za sekundo mislil, da si to usrano Vesolje zasluži kaj boljšega, bi plačal, iz lastnega žepa, razumete, za vaš umor.«

Zaphod je napol ujel zadnjo žaljivko. »Steato … kaj?«

»Steatopigičen. Debelorit.«

»Debelorit!« je zasopihal Zaphod in se grabil za ustnice. »Debe­lo-rit?«

Arthurjev spomin se je šele počasi vračal, zato je celo ob tako jasno izraženih iztočnicah potreboval še sekundo.

»Poznam te. Ti si tisti tip, ki hodi okrog žalit.«

Tujec je s svojim računalnikom posnel Arthurjevo sliko, potem pa pognal iskalnik.

»Ah, seveda. Arthur Philip Dent. Tepec in totalna nula. Tebe sem že, kot pravijo moji zapiski.«

Zaphod si je položil roke na kolena. »Debelo-rit. Saj me bo konec.«

Vodnikova opomba: Ta »tujec«, zdaj to lahko razkrijemo, je bil Ovečeni Velepotež, ki si je pridobil nesmrtnost zaradi nezgode s protonskim pospeševalnikom, ker ni hotel žrtvovati dveh svojih gumijastih trakov. Poudariti je treba, da sta imela trakova za Velepoteža poseben pomen, kajti v njegovi kulturi so gumice verski simboli, ki predstavljajo krožno in prožno naravo boga, Polifil-Aha. Po nezgodi je arhipromonat Cerkve C&E oznanil, da je Velepoteževa novoodkrita nesmrtnost izrecno znamenje vernim. Velepotež je oznanil, da je ta nesmrtnost izrecno sranje, zaradi česar so mu odvzeli vse preostale gumice. Po nekaj tisočletjih kujanja in valjanja v dolgočasju si je zadal nalogo, da bo obiskal sleherni naseljeni planet v Galaksiji za pokušnjo lokalnega piva. To je bil začetek obdobja, ki so ga zgodovinarji poimenovali jantarno obdobje, v katerem se je Velepotež precej zredil in odkril pri sebi nadarjenost za žaljenje ljudi. Nekega jutra je, po rednem jutranjem bruhanju, spoznal, da mu je žaljenje ljudi še ljubše kot pitje piva, pa je v teku zamenjal svoj namen. Nova naloga, tako se je odločil, bo žalitev slehernega čutečega bitja v Galaksiji po abecednem redu. Ker je bil Velepotež tako čednega videza in je imel ladjo s tako čednimi linijami, so mediji hitro zvedeli za njegovo poslanstvo, tako da je ob pristanku na planetu vse večkrat že našel zbrano celotno prebivalstvo, razvrščeno po abecednem redu, kričeč od nestrpne želje po užalitvi; ob tem mu je veselje nad nalogo nekoliko uplahnilo.

»Si prišel skozi mrežo smrtnih žarkov?« je vprašal Arthur z nujo v glasu. »S svojo ladjo?«

Velepotež je skomignil. »Menda. Moja ladja je iz temne snovi in na pogon s temno energijo. Tile Grebulonci znajo delati samo z barionsko snovjo. Moje ladje ne razumejo, kaj šele, da bi jo mogli ustaviti.«

»A jih lahko pogasiš? Te žarke?«

Velepotež je pospravil svojo tablico v žep. »Ne. Prenašajo se po realnem prostoru. Zemlja je pač odpisana, kar je škoda, saj je bilo na vašem planetu še mnogo neožaljenih ljudi. Ampak vsaj Beeblebroxa sem dobil. Resda čisto zunaj vrste, ampak za idiota njegovega kalibra naredi človek tudi izjemo. Se pravi, da dan le ni šel čisto v nič.« Naglo si je pomel roke. »Sicer pa. Veselilo me je, naslednjič najbrž ne bo tako.«

Trillian je vključila svoj novinarski nasmeh. »Gospod Velepotež. Trillian Astra sem. Srečala sva se na Novem Betelu. Bili ste tako prijaz­ni, da ste mi naklonili pet minut.«

»Ah ja. Novi Betel. Tam sem ravno obdelal kralja, kajne? Rekel sem mu gnojni mozolj. Takrat sem imel bolj slabo obdobje. Vse je bilo gnojno ali pa kužno.«

»Mogoče ste videli moj članek v WuHuju?«

»Ne berem časnikov. Potem jim počasi začnete verjeti, razumete. Samo poglejte tega Beeblebroxa. Dejansko verjame, da je nekakšen frudi superstar, ne pa filozofunkulističen teleban, kar je v resnici.«

Zaphoda, ki se je še pobiral od debelo-ritega, je teleban zadel v živo.

»Teleban? Oooooh. Kaj … Ti pošast!«

Trillian ni odnehala. »A bi nas mogoče lahko vzeli s sabo? Samo do najbližjega planeta.«

»Nemogoče,« je odsekal Velepotež. »Jaz potujem skozi temni prostor. Smrtniki naj ne bi gledali temnega prostora, prehudo deluje nanje.«

»Toliko bomo že tvegali. In nič ne bomo v napoto.«

Velepotež je privzdignil obrv. »Beeblebrox ne bo v napoto? To pa dvomim. Ali ni sploh na begu pred tem ali onim?«

Trillian je zvlekla Zaphoda pokonci. »Predsednik se bo spodobno obnašal. A ne, Zaphod?«

Zaphod je nekaj zamomljal.

»No, vidite? Rekel je Se bom.«

»Meni se je slišalo Ga bom.«

Arthur je poskakoval pred Zaphodom v poskusu, da bi ujel njegov tavajoči pogled. »Saj nisi rekel tega, kolega. Si? Ne. Kajti to bi bilo noro, ne? Groziti človeku, ki nas edini lahko reši.«

Zaphod se je zravnal, sapa mu je jezno rožljala globoko v grlu. »Če mi je pa rekel debelorit teleban. Ne morem ga pustiti pri življenju.«

»Oh drek,« je rekel Ford.

Velepotež je z vljudno zdolgočasenega preklopil na nevljudno zdolgočasenega. »A misliš, da me ljudje že niso poskušali ubiti? V mojem poklicu človek vleče nase sovražnike kot odiraček prejo.«

Random je zaihtela v dlani.

»Za lastno zabavo hranim spisek svojih preganjalcev. Trenutno me lovi vsaj sto lovcev na nagrade, šestnajst vladnih plovil, nekaj pametnih izstrelkov brez posadke in pol ducata nesmrtniških kandidatov, ki bi radi požrli moje srce in se dokopali do mojih moči. Ko bi le bilo tako lahko. Želim si smrti, hlepim po njej tako, kot ta butec tu hlepi po medijski pozornosti. Dovolj dolgo sem že na svetu, da mi je jasno, kako brezupno je iskanje popolne ljubezni. Predolgo, skratka.«

»Jaz te lahko ubijem,« je rekel Zaphod. »V tem Vesolju imam nekaj teže. Poznam ljudi, ki vedo, kako. Si že kdaj poskusil nekaj rund s hroščatim krvolokom?«

Velepotež je prhnil skozi nos. »S to staro vrečo hitina? Upal sem, da imaš na zalogi kaj boljšega.«

Arthur si je zaslonil oči z dlanmi in pokukal skozi lino. Žarek jih je že skoraj dosegel. Zdelo se mu je, da sliši tuljenje energije, dasiravno je vedel, da je to nemogoče.

Najbrž tudi ne morem slišati ječanja umirajočih, je pomislil.

»Trillian,« je zaklical prek rame. »Resno mislim, da bi bilo zelo koristno, če bi Zaphod nehal čvekati. Ali imamo kakšno puško za omrt­vičenje?«

Zaphod pa se je šele prav zagnal. »Seveda imam še kaj boljšega. Te je kdaj pičila pajčarovnica?«

»Ja seveda. Njen strup si mešam v koktajl. Brez škodljivih učinkov.«

»Kaj pa plazemska sekira? Ta ti lahko preseka atome.«

»Pa ne mojih. Nekoč sem dobil štiri udarce teh baje nezdrobljivih sekir, in to od tolpe silastiških najemnikov, potem ko sem eni njihovih mater rekel, da je staroveška požiralka dandijev. In veš, kaj se je zgodilo? Sekire so se razsule.«

»Poznam tipa, ki mi lahko preskrbi šest unč consoliuma. Za pet minut si ga vtakneš pod pazduho, pa te ni več.«

Velepoteža je minevalo še tisto malo zanimanja, ki ga je kazal za temo pogovora. »Consolium je mit, Beeblebrox. Prihrani mi svoje topoglave pravljice.«

»Poznam tudi bogove!« je v obupu omenil Zaphod. »Pa druge nesmrtnike. Grem stavit, da te lahko pospravijo.«

Smrtni žarek je že zapiral celo vidno polje line, rezal si je pot skozi prostor, da je ladja podrhtevala.

»Trillian!« je zaklical Arthur.

»Prosim vas, gospod Velepotež.«

»Res poznaš bogove?« je oklevaje vprašal zeleni nesmrtnež. »Se res poznaš s pravimi bogovi? Iz razreda A?«

»Thorov naslov imam prav tu, na mobiju. Samo besedo rečem, pa te bo s kladivom.«

»Bogovi so me že poskušali ubiti.«

»In kako je bilo?«

»Daj že mir, Beeblebrox.«

»Grem stavit, da ni bil noben zaresni bog,« je rekel Zaphod. »Noben iz razreda A.«

Velepotež je zamišljeno prikimal. »Ne, noben iz razreda A. Nikoli nisem imel prav dosti časa za ta vrhunska najvišja bitja. Same pijandure, vsi po vrsti. Ampak udarec Thorovega legendarnega kladiva, Mjöllnira, bi mi le moral ugasiti luč. Res lahko urediš to, Beeblebrox?«

»Edini sem, ki lahko.«

»To je res,« je vskočil Ford. »Stari Rdečebradec Zaphodu še dolguje uslugo.«

Arthur je videl samo še zeleno.

In tako bom spet izgubil hčer. Kolikokrat še prenese človek, da se mu zlomi srce?

Velepotež je pritisnil tipko na svoji tablici. »Da mi slučajno ne lezeš v odtok?«

Zaphod je zataknil palec za svojo ešarpo/dodatno roko. »To ni finta. Rekel si mi debelorit teleban. To je vprašanje časti.«

Velepotež je na kratko spregovoril v računalnik. »Raztegni ščit do sem,« je ukazal.

Bel žar se je s prasketom raztegnil prek line in smrtni žarek jih je neškodljivo prešel.

Četrto poglavje

Planetarne katastrofe niso nič posebnega. Dogajajo se kar naprej. Razpihnjene zvezde sterilizirajo površja planetov, ki so jih prej hranile. Asteroidi treskajo v oceane ogljikovodikov. Planeti se malo zamajejo na svojih orbitah nekaj svetlobnih let preblizu črni luknji in že se zvrnejo čez dogodkovno obzorje. Požrešna kvantna bitja posrkajo energijo svojih domačih svetov do zadnje kaplje, preden se vržejo druga na drugo.

Vodnikova opomba: To zadnje je bilo tema resničnostnega šova v sistemu Sirius Tau, pod naslovom Poslednji Behemot. Petindvajset tisoč kamer so odvrgli v ozračje Levy Washa, sveta, ki so ga zažirale štiri orjaške leteče zverine, in milijarde gledalcev so lahko spremljale njihov boj za prevlado nad svetom. Na žalost se je Pinki, po anketi med gledalci najljubša behemotka, pognala iz Levyjevega ozračja na prostost in se po sledi brezžičnih zvez omrežja tv-kamer prebila v naseljeno planetno kopico tega zvezdnega sistema. Tri svetove je ogolila do plašča pod planetno skorjo, preden jo je zvezna armada zamrznila s tekočim dušikom. Gledanost je pri prvih dveh planetih presegla vse rekorde, pri tretjem pa se je občinstvo že naveličalo in je preklopilo na Kronike Čiki-Čuu, šov o majhni mavrični superptički, obdarjeni s silnimi močmi, ki jih je pridobila v skrivnostni ptičji kopeli.

Nadaljnje branje:

Gawn F’zing (nekdanji predsednik tv-mreže, zdaj oskrbovanec zvez­nih zaporov): Najslabša ideja vseh časov

Veliki J. Jarood (nekdanji otroški zvezdnik): Živeti prek kljuna

Arthur Dent je gledal, kako njegov svet še poslednjič umira. Skozi okvir opazovalne line je bilo vse dogajanje kot na tv-zaslonu. Mogoče katera od zgodnejših epizod Doctor Who, ko so bili posebni učinki še očarljivi, pa ne tako zelo izpopolnjeni.

Skoraj lahko vidim žice, je pomislil.

Smrtni žarki so bili tiste debele cevaste vrste, ki so bili televizijskim opremljevalcem s konca dvajsetega stoletja posebej pri srcu, Zemlja sama pa je bila videti kot nogometna žoga, ki so jo oblekli v papirmaše.

Pa je resnična. Grozno resnična.

Žarki so se staknili na planetu in ga olupili kot modrozeleno jabolko. Arthur je bil prepričan, da je videl, kako se je Nova Zelandija odvihnila od Antipodov in pustila za seboj tisoč milj dolg rep pare in drobirja.

Svojo plažo pogrešam, je pomislil Arthur. Pogrešam to, da ničesar ne vem zagotovo.

Kmalu je bil ves planet zavit v vrtinčaste oblake pare in pepela. Smrtni žarki so se sestali v točki in z mogočnim sunkom napičili nesrečno Zemljo ter jo razklali od pola do pola.

Saj ni res, je pomislil Arthur in si s prsti zakril pogled. Ni res.

Ta planet sem pripeljala med zvezde, je pomislila Random Dent, ko so ji pogled zameglile solze. Do zvezd sem zgradila mostove, po katerih smo ozdravili raka in odrinili revščino v zgodovino, bend Goldflake sem pripeljala do prvega galaktičnega singla. Zdaj pa je vse šlo. Vsi ti ljudje. Vsa ta prihodnost. Moj mali Fertle.

Trillian je zaprla oči. V svoji karieri je videla dovolj opustošenja, da bi zadoščalo za vse življenje. Celo za Velepoteževo. Precej tega uničenja ni bilo čisto zares, vendar to ni pomenilo, da bi ga lahko pozabila.

In kaj sem dosegla? Z vsem tem poročanjem v šir in dalj po Galaksiji? Sem s tem komu rešila življenje ali mu vsaj pomagala?

Nikomur.

In kdo je utrpel škodo in bolečino?

Jaz sama. In moja hči.

A še ob vseh teh mislih je Trillian Astra čutila rahlo ščemenje v dlani, kjer je običajno držala svoj mikrofon.

Nekdo bi moral to posneti, je govoril vztrajen glasek v njeni notranjosti. Ljudje morajo izvedeti.

VOGONSKA HIPERPROSTORSKA BIROKRIŽARKA IZVRŠENA NALOGA

Vogoni kot taki niso bili slabi ljudje. Res je treba povedati, da jih nihče ni maral, in njihove družabne veščine so se večinoma končale pri poskusu, da ne bi pljuvali po osebi, s katero so se pogovarjali, ampak niso bili slabi. Se reče, gotovo vam ne bi šli razbijat sveta na atome brez ustreznih papirjev. Z ustreznimi papirji v roki pa bi odpotovali tudi na konec Vesolja in v toliko vzporednih vesolij, kolikor bi bilo treba, da je naloga izvršena. In če smo odkriti, je bilo večini prav malo mar, koliko bodo popljuvali sogovornika.

Vodnikova opomba: Obstaja dokumentiran primer majcenega džatravartidskega bitja, ki je utonilo med pogovorom z vogonskim uradnikom. Džatravartid si je kratkomalo drznil predložiti prošnjo in vztrajati, da je to uradni dokument. Med napadom kašlja, ki ga je s tem povzročil, ga je najprej do nezavesti zadel napol trden sprimek sluzi, nato pa je naglo potonil.

Nadaljnje branje:

Magyar Ohnfhunn: Dvajset tisoč iger za vogonsko čakalno vrsto (napisano v vogonski čakalni vrsti)

Magyar Ohnfhunn: DTIZVČV II (napisano skoraj na čelu vrste)

Magyar Ohnfhunn: »Vsi Vogoni so barabe in jih je treba pobiti« (po tistem, ko se mu je okence pred nosom zaprlo in mu priščipnilo prste)

Vogoni so kot rasa nenavadni po svojih generičnih značilnostih: zadrtosti, pomanjkanju sočutja in odličnem posluhu za izjemno slabo poezijo. Vsi Vogoni so taki in ne poznajo izjem.

Vodnikova opomba: Govori se, da na enem od vnanjih brantisvogonskih svetov obstaja podtalna skupina Vogonov, ki si je nadela ime TaPravi Vogi. Radi posedejo v krogu in se kar pogovarjajo, ne da bi prej vložili potrebne papirje.

Po videzu Vogoni niso privlačna bitja. Če velja, da je lepota v očeh gledalca, potem ta gledalec ne more biti Vogon, kajti celo Vogoni vedo, kako grdi so. Vogonska glava od vsega najbolj spominja na velikansko suho češpljo s posebno globokimi gubami za oči in usta. Telo je razsežen zelen kup mesa s premalo kosti na kvadratni čevelj pa s preveč gub in zgibov. Udje so šibki in neučinkoviti, razporejeni skoraj naključno. Če bi motenemu otroku dali v roke trdo kuhano jajce, rozine in nekaj špagetov, bi tisto, kar bi prišlo iz njegovih rok, spominjalo na tega ali onega Vogona.

Če so torej vsi Vogoni odvratni birokratski sadisti, kako se posamez­nik povzpne v njihovi družbi? V glavnem tako, da je še bolj vogonski od drugih. Za to imajo tudi posebno besedo. Kadar se kdo med njimi odlikuje z brezobzirnim izpolnjevanjem ukazov; kadar sta število delovnih dni in število žrtev v kričečem neskladju s pomenom naloge; ko Vogon rine naprej, kjer bi se vsi drugi dali oplašiti pluralnim conam, tolpam Vražjebojnih Silastikov ali solzam vdov – o takem Vogonu se v palačah moči govori, da ima krumpst.

Kot v: Ta prostetnik Vogon Bierdz, ste videli, kako je opravil s tisto sirotišnico? Samo nekaj trsk je ostalo. Ta poba je res poln krumpsti.

Ja. Pravi krumpster. Krumpst mu kar šprica iz krumpterja.

Kadarkoli višji Vogon uporabi oznako krumpst, se morajo vsi navzoči odzvati tako, da vržejo roke vnic in s kar največ zanosa in sline ponovijo besedo.

Oznaka krumpst bi bila lahko izumljena za prostetnika Vogona Jeltza. V svoji bleščeči karieri kot poveljnik flote niti enkrat ni manj kot stoodstotno izpolnil zadane naloge. Ko so se prebivalci Rigannona V pritožili proti temu, da bi njihov planet porinili v nekoliko širšo orbito z neutemeljenimi trditvami o planetni smrti, ki bi jo sprožil trenuten in neizogiben nastop ledene dobe, kdo je bil tisti, ki je v njihovem severnem siju sprožil veličasten mnogobarven ognjemet in jih tako preslepil, da niso opazili ladij vlačilcev, ki so se približale planetu z južne strani? Jeltz, kajpada. In ko so drobceni Modri Krasočivki pozabili odkljukati predalček »da« ali »ne« na zadnji strani tretjega zvezka svojega ugovora proti dovoljenju za načrtovanje gradnje, kdo je uničil njihov gozdni habitat, čeprav so se protestniki dali privezati k drevesom? Že spet Jeltz. In zdaj je v svoji najsijajnejši uri, razpolagajoč z eno samo ladjo, dosegel, da so vse Zemlje v vseh vzporednih vesoljih uničili grebulonski smrtni žarki, kajti poslednja stvar, ki si jo medzvezdni potniki želijo, so planeti presenečenja, ki se pojavljajo iz pluralnih območij na vsaki tretji vožnji.

Če je imel urad za načrtovanje težko nalogo, ki bi jo bilo treba opraviti, je bil prostetnik Jeltz tisti z dovoljkrumpsti, da se je je lotil. V res­nici je Jeltzeva slika že visela na Zidu krumpsti skupaj s slikami vseh birokratskih veličin vogonske zgodovine: Vrunta Odrekača, Šergavca Štempljarja in Jeltzevega preganjalca Hupza Okoliritnika. In zdaj še samega Jeltza. Vse slike so bile posnete odzadaj, v skladu s tradicijo Dvorane krumpsti, v kateri je stal Zid krumpsti.

Jeltz je sedel na poveljniškem sedežu na mostu svoje ladje Izvršena naloga in ugibal, s kakšnim vzdevkom ga bodo počastili doma na Megabrantisu.

Jeltz Uničevalec. Sliši se v redu, je pa nekoliko ceneno. Skoraj nikoli ni uničil sveta brez ustrezne papirne podlage.

Jeltz Neustavljivi. Ni slabo, a daje vtis, da gre za pilota na raketnih dirkah.

Kadarkoli se je Jeltz prepustil igri vzdevkov, se je vedno končalo pri ljubkovalnici, ki mu jo je nadel oče.

Jeltz Baraba-do-konca. V tem je bilo zajeto vse. Jeltz se je spomnil ene svojih zgodnjih pesmi.

»Baraba-do-konca,« je odrecitiral z glasom oddaljenega groma.

»Nič več igre

pred rakovičjo luknjo.

Odloži svoj bat

in zamahni z zglobatimi rokami

proti svetu sonca in gladke kože.

Nauči se sovražiti

Moja mala Baraba-do-konca.«

Začutil je, da se mu je v kotičku očesa nekaj nabralo. Najbrž samo prahec, je pomislil in si ga odfrcnil.

Ob njegovem ramenu se je pojavil podrejeni konstant Mown, oprem­ljen s podbradno zbiralko sline, ki je bila v modi med mladimi.

»Prostetnik Jeltz?«

»Očitno, konstant. Nosim tudi ploščico z imenom, da me ljudje laže najdejo. Prihrani precej časa, kadar imaš opravka s kreteni.«

Podrejeni se je zamajal. »Da, prostetnik. Vsekakor, gospod.«

»Si kaj hotel, konstant Mown?«

»Rekli ste, naj vas obvestim, ko bomo pripravljeni za hiperprostor.«

Izza Jeltzevih ustnic se je izbrbotal zadovoljen vzdih. Hiperprostor. Pravijo, da Vogoni doživijo čustvo, ki je poznano kot sreča, samo ko so izgubljeni v hiperprostoru. Koža se napne navzad, kosti se sklenejo trdneje. Človek se počuti skoraj tako, kot bi napredoval po evoluciji. Potem je tu še izguba nadzora, ki vzbuja temno slast, pa majcena mož­nost, da bi te odneslo kamorkoli brez ustreznega vizuma.

»Zelo dobro, konstant. Izračunaj našo pot skozi Zemljin prostor. Bomo pa mi prvi, ki bomo preskusili novo traso, zdaj ko nam Zemlja ni več na poti in ni več Zemljanov, ki bi se pritožili.«

Konstant Mown se je dvakrat zamajal, potem pa je zamrznil z nag­njeno glavo kot zmedena žimnica s Squornupine Zeta.

»Težave, Mown?«

Mown se je obotavljal izreči kakršnokoli novico. Po njegovi izkušnji se je sleherna novica, sporočena predpostavljenim, obrnila na slabo, četudi se je zdela dobra še, ko je prinašalec odprl usta.

»Ne, gospod. Nobene težave. Kot ste rekli, ni več Zemlje … «

Jeltz je zabrbotal s svojo podvešeno spodnjo ustnico. »In nobenih Zemljanov. Ukaz jasno odreja, da ne smemo pustiti pri življenju nobenega Zemljana. Imperialna vlada ne želi, da bi neki odseljeni človečnjaki zahtevali, da jih zasliši sodišče.«

»Prav zares, prostetnik. Dobro povedano, lepa stavčna konstrukcija.«

Jeltz se je podrgnil ob strani, kjer mu je odtok iz ledvic odrgnil kožo. »A so še kje živi Zemljani, konstant?«

»Govori se o novi koloniji v meglici Soulianis,« je priznal Mown, izcejaje besedo za besedo.

Jeltz je nekaj časa grgotal. »Soulianis? A ni to tam, kjer je bajeslovna Magrateja?«

»Natanko tako, prostetnik. Dobro zapomnjeno.«

V eni od vek je Jeltzu zatrepetala žila, jasen znak nejevolje. Drugi jasen znak je bil ukaz, naj prinašalca neprijetne novice vržejo skozi zračno zaporo.

»Rekel si, da se govori, konstant Mown. Kako se … govori?«

»Tile … Zemljani … so poslali oglas v revijo WuHu, pod Osebne novice.«

»Oglas!« je zamomljal Jeltz, nekako užaljen. »Pokaži.«

»Seveda, prostetnik.«

Mown je stekel k računalniškemu terminalu, si preganil prste in začel tolči operaterja v občutljivo mesto med lopaticama, dokler ni ta na zaslon priklical ustrezne domače strani.

»Tule je, prostetnik. Zveza je zdaj mrtva; ne sprejemajo več prošenj.«

Jeltz je pazljivo prebral oglas in ves čas grgotal. »Lepo od njih, da so nam dali koordinate,« je pripomnil. »Kaj bi napravil ti, konstant? Na mojem mestu. Bi pustil te Zemljančke živeti? Navsezadnje je bil glavna tarča njihov planet. Bi sledil ukazu do zadnje črke in bi se podal na dolgo pot do Soulianisa, da bi izbrisal to kolonijo?«

Mown se ni obotavljal: »Vogoni smo, prostetnik. Saj ne morem niti prav vložiti papirjev v mapo, dokler Zemljani niso mrtvi.«

»To je bil pravi odgovor, Mown,« je rekel Jeltz. »Enajst skokov do Soulianisa, bi rekel.«

Konstant je pritrjujoče poskočil. »Prostetnik, takoj bom sestavil program za pogon. Torpeda-za-pretirano-bolečo-počasno-smrt lahko nabijemo med potjo. Hiperprostorska visoka napetost jim bo dala še dodaten ugriz.«

Jeltz je odobravajoče pokimal. »Mown, ti si prava baraba do konca.«

Mown se je potrudil s salutiranjem in sunil z drobceno ročico prek raztegnjenega golta proti vrhu glave.

»Hvala, očka,« je rekel.

VELEPOTEŽEVA VIKINŠKA LADJA TANNGRÍSNIR

Arthur Dent se je prebudil ob šumenju valov na plaži.

Švist, ko se val zažene na obalo, rožljanje, ko se umakne.

Znani glasovi so prihajali od spodaj in z leve strani postelje. Natanko tako, kot bi morali. Putletinčki so začenjali svoje jutranje promenadne norčije, plahutali so s širokimi krili in se upevali v svoje rahlo nespodobne pesmi, v upanju, da bi pritegnili pozornost mavričnopernate samičke.

Doma sem v svoji koči na obali. Vse drugo, tisto o uničenju Zemlje in o zelenih tujcih, je bila samo mora. Saj je bilo lepo spet videti svoje bližnje, ampak zakaj se mora to vedno končati z genocidom?

Arthur je zavzdihnil od olajšanja, globoko zajel zrak in si napolnil pljuča ter se z užitkom posvetil svojim dnevnim odločitvam.

Čajne bogate ali Petit beurre? Bi danes mogoče Earl Grey? Zakaj pa ne?

Mirno je ležal in pustil, da so se mu ogrele kosti. Nobenih naglih gibov v tej starosti, kolikor je že bila.

Če pomislim, pa sanje mogoče niso bile samo slabe. Kar dobro sem se pognal gor po rampi v Zaphodovo ladjo. Niti en sklep mi ni izskočil. Pa kocine v nosu, sploh jih ni bilo.

Mogoče bi si moral priskrbeti škarjice. Nič ekstravagantnega.

Ne! Začne se s škarjicami za kocine v nosu, in preden se zaveš, ti pred vrati postavijo kiosk z zylat-burgerji. Nobenih nakupov. Nobenih stikov.

Arthur je odprl oči in si za trenutek oddahnil s pogledom na notra­njost svoje koče, a je že opazil nekaj novega v kotu na stropu. Digitalni odštevalnik, z nekaj besedami pred številko. Zaprl je svoje slabše oko in prebral besede, ki so bile, presenetljivo, v angleščini.

Sekund do realnosti, je pisalo. In potem odštevanje. Očitno še pet sekund do realnosti.

Pet … štiri …

Še več realnosti, je pomislil Arthur. Zlomka.

V trenutku nič se je plaža izklopila in na Arthurjevem stropu se je pojavila Fenchurch: s tistim svojim poševnim nasmehom na ustnicah, z visokimi obrvnimi loki, kot bi bile poteze s čopičem. In z lesketom v modrih očeh.

Vidim te, ljubica. To je resničnost.

Pa seveda ni bila.

»Zdravo,« je rekla Fenchurch. »Pozdravljen v zavesti. Če si užival v tem posebej zate pripravljenem lahkotnem prebujanju, pripiši, prosim, programu zvezdico za povratno informacijo. Bi želel pripisati zvezdico kar zdaj?«

»Kaj?« je rekel Arthur.

»Ali bi želel podeliti programu povratno zvezdico kar zdaj?« je vprašal računalnik z za stopnjo povišanim glasom.

»Emm … Ja. Podeli si zvezdico. Lahko tudi dve. Zakaj pa ne?«

Fenchurch se je nasmehnila, da je kar zabolelo. Tako lepa.

»Hvala, Arthur Dent. Užitek je bilo spremljati tvoje sanje.«

In že je izginila.

Že spet.

Nič manj boleče kot prvič.

Realnost je bila majhna sobica na Velepoteževi ladji, s sivimi odzivnimi stenami in kabinico v kotu. Arthur se je zavedel, da bi se vroča prha nadvse prilegla, samo ne predolga, da se ne bi preveč sprostil in spet začel misliti na Fenchurch.

Ne misliti na Fenchurch bo težko, se je zavedel Arthur, ko se je njen obraz prikazal na vratih prhe.

»Jaz sem telesni optimizator v tvoji sobi,« je spregovorila računalniška upodobitev njegovih sanj. »Povej mi, kaj si želiš. Začni, prosim, svoj stavek z: Želim si … «

To ne bo težko: »Želim si dobro prho,« je rekel Arthur. »In britje. Želim si, da bi se dobro počutil.«

»Prha, britje in dobro počutje. So to stvari, ki jih želiš?«

»Potrjeno,« je rekel Arthur, ki se je že malo navadil.

»Prosim, vstopi v kabino, Arthur Dent.«

Arthur si je odpel srajco, potem pa se je ustavil. »Fenchurch … Khhm, računalnik … bi mi pustil malo zasebnosti?«

»Jaz sem samo računalnik. Ni zasebnosti.«

Bilo je smešno, se je zavedel Arthur. Saj to ni Fenchurch, to je samo slika, povlečena iz njegovega spomina.

»Vseeno, a bi lahko zamižala?«

»Saj nimam oči.«

»Potem pa izključi kamero in obraz.«

»Samo tačas, ko boš v optimizatorju. Potem te bom spet spremljala.«

»Izklopi se,« je rekel Arthur in odvrgel oblačila v košaro, ki je kihnila.

»O sranje!« je rekel računalnik.

»Kakšno govorjenje pa je to, za računalnik?«

»Izraz sem pobrala iz tvojega spomina. Očitno si ga imel v službi na BBC kar naprej na jeziku.«

»Z razlogom,« je zamrmral Arthur. »Frdamani producenti!«

»Ta oblačila imajo smradni faktor dvanajst in skrivajo nekaj viru­sov, da ne omenjam dvanajstih milijonov pršic, ki sem jih ravno omenil. Tvoji govorni vzorci so precej čudni. Kakorkoli, ta oblačila morajo proč.«

»Počakaj!«

»Nič čakanja, Arthur Dent. Te pršice mi lahko zlezejo v vezja in kaj bo potem? Mrtvi zgubljeni v vesolju, nič drugače. Kar poslovi se od svojih spodnjic.«

Košara je zarenčala in se nalahno stresla, ko je upepelila Arthurjevo obleko.

»No, zdaj pa v kabino. Pet minut in potem spet vklopim kamere.«

Fenchurch je izginila in Arthur je obotavljaje vstopil v stojišče.

»Da ne bi kdo kukal!«

»Štiri devetinpetdeset, Arthur Dent. Štiri oseminpetdeset … «

»Dobro, dobro, sem že notri.« Arthur se je ogledal po prostorčku. »A brisače pa ni?«

»Le čemu?« je vprašal računalnik.

Arthur se je komaj utegnil vprašati, kakšne vrste prha je to, ko ga je na ducate laserskih žarkov iz kristalov, vsajenih v stene, oblilo s škrlatno svetlobo.

Prva njegova misel je bila, da so ga zvabili v smrtno celico, ko pa je odprl usta, da bi zakričal, mu je vanje šinil žarek in mu očistil jezik. Dvignil je roko, da bi si zakril usta, in že mu je drug žarek obrezal in opilil nohte. Lasersko ščetkanje je bilo temeljito in sploh ne neprijetno, potem ko se je Arthur sprostil in sprejel, kar mu je bilo namenjeno. Umazanijo in odmrle celice je vakuumska reciklaža zbrala na posebnem pladnju. Arthur si je iz video kataloga izbral pričesko in vse lasišče je bilo kot prenovljeno, potem ko so mu laserji nakodrali pramene.

»Nasmehni se, prosim, Arthur Dent,« je ukazal računalnik.

Arthur je ubogal in trepetav žarek mu je pobelil zobovje.

Dobro se počutim, je pomislil Arthur. Bolje kot že vrsto let.

Ko se je meglica drobcev kože, las in umazanije polegla, je Arthur izstopil iz kabine in našel na postelji novo obleko.

»Naj me strela«, je dahnil. »Eatonska nižja.«

Fenchurch se je spet pojavila na zidu. »Se dobro počutiš, Arthur Dent?«

Arthur si je hitro zakril nagoto z blazino. »Ehm … ja. Ja, se. Bi lahko dobil kaj drugega?«

»To je iz tvojih sanj, Arthur Dent. Priredili smo za tvojo velikost. Za to obdobje nimamo več kredita za obleke. Je s to kaj narobe?«

Arthur je potegnil s prstom po škrlatnem zavihku zelenega suknjiča.«

»Ne. Ne ravno narobe, bi rekel. Je pač šolska uniforma, to je.«

»Čista je.«

»Ja, vem.«

»Brez virusov in pršic.«

»Pomembno, ampak ni za pravo starost.«

»In ima tudi čustveno vrednost. Pomagam ti, da spet ujameš svojo mladost, Arthur Dent. Si ne zaslužim zahvale?«

»Pač, najbrž že.«

»Najbrž že? O sranje!«

»Dobro. V redu. Hvala.«

»Po vsem, kar sem storila zate,« se je pokujala Fenchurch. »Vid dvajset-dvajset in še ledvični kamni.«

»Kaj?« je vznemirjen vprašal Arthur.

»Nisi opazil svojega izboljšanega vida? Popravila sem ti mrežnico. Moji skenerji so zaznali tudi gručico ledvičnih kamnov, pa sem jih dala zdrobiti.«

Arthur je zamižal na svoje dobro oko in ugotovil, da je tudi drugo enako dobro.

»To je neverjetno. A ne bi vseeno morala vprašati?«

»Bi res? Velepotež mi prepušča prosto izbiro pri zadevah osnovne zdravstvene oskrbe. Če za hip stopiš nazaj v kabino, ti bom vrnila vid v prejšnje stanje.«

Arthur je zamežikal in pri priči ugotovil, da mu je popravljeni vid prav zelo všeč.

»Ne. Ne, Fenchurch. Tale dvajset-dvajset mi je prav všeč. Najlepša hvala zanjo.«

Računalnik se je nasmehnil. »Ni za kaj, Arthur.«

»In za ledvične kamne. Cela gruča, praviš? To bi lahko zelo bolelo, si predstavljam. Hvala tudi za to.«

»Kaj pa obleka?«

»Imenitna,« je ljubeznivo prikimal Arthur. »Če bi se zdajle za trenutek umaknila, si jo bom oblekel.«

»Dobim zvezdico?«

»Pa naj bo.«

»Hvala, Arthur.«

Fenchurch se je razblinila in Arthur si je nadel svojo gimnazijsko uniformo.

Lahko bi bilo hujše, je pomislil. S kratkimi hlačami.

»Hvala, Fenchurch,« je zašepetal.

Arthur se je na hodniku zaletel v Trillian.

»Vrabca,« se je začudil. »Prav fantastična si videti, Tricia … Trillian, oprosti.«

»A res, Arthur?«

Arthur je trpel za to posebno angleško osebnostno napako, da je vsak poklon, ki ga je izustil, takoj nato podrobno razseciral in se s tem vedno spravil v zadrego.

»Hočem reči … saj si vedno videti fantastična. Ne da prej nisi bila videti fantastična. Zdaj si ekstra fantastična. Mega fantastična, bi najbrž moral reči, glede na to, da smo v vesolju in vse te stvari.«

Trillian je nosila eleganten lesketajoče moder hlačni kostim in do stegen visoke odprte škornje.

»Računalnik je pobral te reči iz moje glave. Nosila sem jih, ko sem imela intervju s predsednikom Sirijske kibernetske korporacije. Oziroma sem jih nosila v sanjah, tačas ko smo bili v konstruktu.«

»No, saj ni važno. Pristaja ti.«

»Računalnik mi je napravil tudi piling obraza,« je Arthurju čisto na blizu zaupala Trillian. »In mi uravnal raven vitaminov in mineralov. Počutim se, da bi lahko tekla maraton.«

»Jaz tudi.«

Trillian je pocukala Arthurja za rokav suknjiča. »Najbrž ni treba spraševati, na katero šolo si hodil.«

»Še sreča, da nisem sanjal o nočnem klubu v Cottingtonu, sicer bi imel zdaj podložena ramena.«

»Kapa je pa čedna.«

Arthur je naglo potegnil čepico z glave in si jo stlačil v žep. »Sploh se nisem zavedal, da jo imam na glavi. Najbrž navada. Si kaj videla Forda?«

»Sem ga, ja. Pritekel je mimo na poti na most.«

»Je bil kaj spremenjen?«

Trillian se je namrščila. »Lasje so se mu nenavadno bleščali. Oh ja, in bili so modri.«

Arthur ni bil presenečen. »Saj je bilo samo vprašanje časa. Računalnik v tvoji sobi, kakšen je videti?«

»Kot moj maček, Kopernikus. Si predstavljaš? Res zvito. Kaj pa pri tebi?«

Arthur je strmel skozi lino v globoko in neskončno črnino vesolja.

»Računalnik pač. Brez obraza. Nikomur ni podoben.«

Velepoteževa vitka zlata medzvezdna ladja je tiho hitela proti Alfa Centauri, stroji na temno snov za njo so se mirno vrteli, nad njo je prhutalo sončno jadro, Zlato srce pa je bila obešena pod njo kot odiračkov mladič v starševski vreči.

Vodnikova opomba: V nasprotju s skoraj splošno normo so samci odiračkov tisti, ki negujejo mladiče. Odrasli odiraček lahko spravi v svojo vrečo do petdeset mladičev, vendar jih je v splošnem notri le nekaj, kajti samci imajo radi vedno pri sebi tudi majhen komplet orodja za prvo silo, pa nekaj pločevink piva in izvod trimesečnika Zvezdniki kosmate žoge.

Ford Prefect je stikal po poveljniškem mostu in postajal vse bolj navdušen. »To pa je nekaj, Velepotež. Temna snov. Sedemdeset odstotkov Vesolja sestavlja, mi je pa še videti ne moremo. Kako pa zgradiš ladjo iz temne snovi?«

Velepotež je skomignil. »Misliš Tanngrísnir? Pred stoletji sem jo kupil od nekega tipa.«

»To je bilo? Da si jo kupil od tipa?«

»Prisegal je, da jo je sunil Thoru. Bogu groma? To je njegova bojna ladja, od tod ta retro oprema.«

»Jaz že vem, kdo je Thor. Novinar sem.«

»Tanngrísnir je bila bojda ena njegovih koz. Hotel sem že zamenjati rogato ovnovo glavo na premcu, ampak sem slišal, da je Thor malo počasne pameti, pa me je zaskrbelo, da z novim znamenjem ladje ne bo prepoznal. Upal sem, da me bo poskušal ujeti in mi raztreščiti mož­gane s svojim velikim kladivom.«

»Pobožne želje,« je ugibal Ford.

»Najbrž res. Doslej se še ni prikazal.« Velepotež je planil s sedeža. »Poslušaj, a bi lahko pustila tistole pri miru?«

Random je obračala osvetljen gumb na komandni plošči.

»Oprosti,« je rekla, mislila pa je nekaj čisto drugega.

»Samo za to gre, da sem bil zdaj kar precej časa sam. In sem si uredil stvari tako, kot mi je najbolj prav. Pritisneš na napačen gumb in lahko se nam zgodi, da se vsi znajdemo zunaj in samo še kukamo skozi line noter. Kar bi bilo zame samo rahlo neugodje, za vas pa precej bolj resno.«

»Kaj je torej ta gumb, za katerega se tako sekiraš?«

»To je moj kuhalnik za kavo.«

»Kaj?«

»Desetletja sem porabil, da sem ga naravnal na ravno pravo peno.«

»Oh, za Zarkovo voljo.«

»Pri tebi je vse zarkno. Lahko bi pokazala malo več hvaležnosti. Ravnokar sem vam rešil življenje.«

»Nič te nisem prosila za to,« je rekla Random in streljala z očmi izpod predolgih resic.

Velepotežu je začenjalo biti žal, da je povabil te ljudi na krov, vendar bi jih skok skozi hiperprostor v njihovi ladji vse pobil. Brez ščita, brez vmesnikov, brez žiroskopov. Pretreslo bi jih kot pečke v ropotulji. V ropotulji, ki drvi z nepopisno hitrostjo, brez ustreznih varnostnih pasov.

»Z velikim veseljem ti lahko povem, mlada dama, da ne bom več prav dolgo predmet tvojega zaničevanja.«

»Ampak saj te rada zaničujem,« je s sladkim glasom odvrnila Random.

Vodnikova opomba: Ob tem, kako je Random Dent pri priči in brez razloga zasovražila Neskončnega Velepoteža, je skoraj neizogibno, da bo prej ali slej postal njen očim. Sloviti igralec Angus deBoeuf, ki je igral psihiatra v zmagovitem šovu Psych-O-Rama celih sedem sezon, je postavil pravilo, da čutijo matere samohranilke do moških čustva, sorazmerna odporu, ki jih do iste osebe kažejo njihovi najstniki. Četudi sam ni psihiater, ima g. deBoeuf četverne možgane in svilnate lase, tako da ima njegovo mnenje precejšno težo, zlasti v tistem delu galaktične populacije, ki si o popoldnevih natakne copate.

Dodatno branje:

Jimmy Habrey K.: Srečna najstna leta – samo pravljica

Angus deBoeuf: Zaupajte mi, saj igram doktorja

Velepotež je potegnil obrazno masko iz vdolbine v steni in si jo privezal čez nos.

»Čisto sem že pozabil, kakšni so ljudje,« je rekel in globoko vdihnil. »Nauči se kaj iz te izkušnje. Naj ti da moč, da greš naprej.«

»A bi lahko srkal svoj čarobni plin po tistem, ko nas boš odvrgel?«

Velepotež je odmaknil masko. »To ni čarobni plin, ti čudno oblečeni otrok. To je samo zaloga ozračja z mojega rodnega planeta. Polno ogljikovega dioksida in strupenih par, ampak me pomirja.« Široko se je nasmehnil, da bi se videl njegov mir. »Zdaj pa te prosim, da se ne dotikaš ničesar tu na mostu, sicer te bom na mestu uparil, ti čudaška mladostnica. Ko sem bil še mlad, otroci niso odgovarjali odraslim, sicer so jih potunkali v sod z mušničastimi mandarinkami.«

»Kdaj je bilo to? Takoj po Velikem poku?«

»Še eno. Samo še eno reci. Mislim, da imam nekje še nekaj mušničnih mandarink.«

»A torej to tvoje ustekleničeno ozračje ne deluje, kaj?«

»Ne,« je priznal Velepotež, »v resnici me od njega malo boli glava. Ali pa si mogoče vzrok ti?«

Random se je vrnila k preskušeni taktiki.

»Kako te sovražim!« je zavreščala in oddivjala v svojo sobo, bržkone zato, da bi si dala skopirati še več črnih oblačil.

»Ne sekiraj se preveč,« je rekla Trillian in odhitela za hčerjo. »So­vraži ves svet.«

Še ena vodnikova opomba (malo prekmalu za prejšnjo, ampak je poučna): Mušnična mandarinka je vrsta strupene meduze, katere lovke so polne en­teogenega strupa. Učinek mandarinkinega strupa je trojen. Najprej je močno pekoč pik; po njem ostane grda rdeča maroga, ki se lahko zagnoji, če je ne namažemo z mazilom, ki vsebuje mandarinin kakec. Tretji učinek pa je izbruh samozavedanja, posledica enteogenov v strupu. Značilen odziv žrtve na pik poteka nekako takole:

Auuu. Zark, kako peče.

Potem:

Oh, ne. Samo poglej to grdo rdečo marogo. Kako naj nastopim v kopalkah?

In nazadnje:

Kaj? Da se v meni skriva sovražnik žensk z očetovskim problemom!

Pri osebah, ki so alergične na mandarinkin strup, izzove že en sam pik napad popolnega samozavedanja, kar vodi ali v hipno katatonijo ali pa v kariero stalnega udeleženca tv-omizij.

Velepotež je zvabil moške h konferenčni mizi z obljubo zmajskega diha, fantastične opojne pijače, v primerjavi s katero je pangalaktični grlorez navadna odpadna voda na dnu ladijskega trupa. Zaphoda ta primerjava ni prav močno zadela, kajti v prvem letu predsedovanja je med posebno dolgočasnim uradnim križarjenjem po Spokojnem Morju-pa-nobenih-presenečenj-prosim na planetu Nedolžnjakov kar redno pokušal vodo z dna barke.

Posedli so okoli obsidianove mize, ki je z vsakim novim gostom glopnila in se povečala.

»Kaj je zdaj s tem zmajskim dihom?« je vprašal Ford in s prstom sukal svoje goste azurne kodre. »Praviš, da je boljši kot pangalaktični grlorez? To bom verjel šele, ko se bom zbudil na drugi strani Galaksije, brez ledvic, s tremi ženami in tatujem.«

Velepotež se je zaupno nasmehnil. »Oh, mislim, da vam bo všeč, gospod Prefect. Nekaj čisto posebnega je.«

»Ni ponaredek, upam? Samo prava stvar.«

»No, seveda.«

Iz kuhinje se je po zraku prisukal pladenj in pred vsakogar v omizju odložil visok kristalni kozarec.

Zaphod je povohal vsebino kozarca. »Meni to diši kot voda, kolega.«

»Saj je voda,« je potrdil Velepotež. »Čista megagorska studenčnica z Magramela.«

»Prava reč.«

»Malo potrpi, debeloritko.«

»Tega ti ni treba. Saj sem ti že obljubil, da te bom dal ubiti.«

Velepotež se je dotaknil mizne plošče, ki je vzvalovila in pričarala skledo majhnih pegastih jajc.

»To so jajca morskega zmaja, se pravi, majhnih živali iz rodu Syngnathidae, ki jih najdemo v plitvih tropskih vodah ekvatorialnega Kakrafoona.«

»A si moram to zapisati?« je objestno pripomnil Ford.

Velepotež se ni dal motiti. »Samčki se izvalijo vsakih deset let in živijo štiri sekunde. Ko poginejo, se njihovo bistvo – duša, če hočete – sprosti v vodo.«

»Zmerno zanimivo,« je rekel Zaphod. »Pitje duš. No ja, prav čedna sprijenost.«

»Napravite, kot bom jaz,« je naročil Velepotež.

Zeleni nesmrtnik je spustil jajce v svoj napitek in potem počakal, da je infrardeča lučka od spodaj pobožala kozarec. Čez nekaj sekund je jajce postalo prozorno in razkrilo morskega zmajčka, ki se je zvijal v njem.

»Kot zmaj je, le da iz morja,« je z otroškim čudenjem zinil Zaphod.

Zmajček se je pregrizel skozi lupino, nekaj trenutkov nerodno čofotal, potem pa se je s šapico zgrabil za srce in se začel tresti. Drobcen oblaček zlatih strel se je iz njegovega srca razletel po vodi.

»Zdaj pa na zdravje,« je rekel Velepotež in pogoltnil vsebino kozarca.

Ford in Zaphod sta mu sledila, nakar ju je hipoma vrglo s stolov. V krčih sta obležala na tleh in v popolnem sozvočju prepevala prizor Meli-Meli iz Pantheohove opere Hrungov padec. Iz lebdeče kocke gela z množico tipal in žic se jima je s tretjim glasom pridružil Levi Mozeg.

»Hmm,« je zamrmral Velepotež, »mene pa od tega samo peče zgaga.«

Arthur se je odločil, da bo zmajski dih rajši preskočil.

Dvajset minut pozneje sta bila Ford in Zaphod spet vsak na svojem stolu in se hihitala drug drugemu.

»Zelo dobro,« je povzel Velepotež in plosknil z rokami. »Debeloritka in njegovega pavijana smo že spravili v dobro voljo. Zdaj pa, lepo prosim, k poslu.«

Vodnikova opomba: Izraz »k poslu« po vsem sodeč izvira s Čalezma, kjer je postalo gospodarsko vohunstvo tako zapleteno, da so bili poslovneži prisiljeni sklepati pomembnejše dogovore v rudniških jaških pod nepremoč­ljivimi ponjavami, v preoblekah in z govornimi napravami, da so se lahko pogovarjali v šifrah. Z vsemi temi varnostnimi ukrepi je bilo zagotovljeno, da noben pogajalec ni imel pojma, kakšen dogovor je bil sklenjen. Predstavnik sindikatov je po vsem planetu razglasil, da je zagotovil pokojnino vsem udom sindikata, a se je pokazalo, da je le obljubil svoj ud upokojencu. Stavka še ni končana.

Arthurju se je to zdelo nekoliko zapleteno. »Poslu? Kakšnemu pos­lu? A nas ne boš preprosto odložil v najbližjem vesoljskem pristaniš­ču?«

»Ne, dokler me ne ubijete?«

»A nisi nesmrten?«

»Mar nisi poslušal? Debeloritek je obljubil, da me bo ubil.«

»Daj no,« se je zjezil Zaphod. »Zdaj si pa že prav zoprn.«

»Jaz sem Neskončni Velepotež. Zoprnost je moje poslanstvo. A ti to še ni jasno?«

Zaphod se je postavil v tako kraljevsko držo, kolikor se je ob trzavici po vsej levi strani sploh lahko. »Obljubil sem, da te bom ubil in te tudi bom. A še kdo sliši petje?«

»Jaz že ne,« je odvrnil Ford in si spravljal zmajska jajca v malho. »Prav nič ne slišim. Zlasti ne opere, ki je sploh ni tu.«

»Beeblebroxova beseda v tej Galaksiji nekaj velja. Zato ni potrebe, da me še naprej kličeš Debeloritko.«

Velepotež mu je pomežiknil tako izzivalno, da bi se še skala zganila. »Samo motivacijo bi ti rad okrepil, Beeblebrox. Predstavljam si, da te zlahka kaj zmoti.«

»Ga, gotovo ga,« se je namuznil Ford.

»Hej!«

»Saj te res. A se spomniš tistega z groonsko preklo in čebrom pršnih tort? Takrat se res ne bi smel pustiti zbegati.«

»No ja, za takrat priznam. Naj slišim še enkrat.«

Velepotež mu je z veseljem ustregel. »Debeloritek.«

»Dobro,« je rekel Zaphod. »Pripravljen sem. Samo še Levi Mozeg izklopim iz tega, v kar ga imaš priklopljenega, in že lahko grem.«

Velepotež je dvignil prst. »Hočeš reči, da lahko gremo?«

»O ne, ne,« je rekel Zaphod in se povzpel na konzolo po Levi Mozeg. »Bogovi ne marajo obiskov. Thor se bo pogovarjal z mano, ker mi dolguje uslugo in ker sem bolj neumen kot on. Na Asgard grem sam.«

Segel je v kocko z lesketajočim se gelom in s cmokastim plopom izvlekel Levi Mozeg.

»Kako je s tabo, poba?« je vprašal in po vrsti odstranjeval nalepljene senzorje.

»Malo zaspan,« je rekel Levi Mozeg in mežikal. »A se moram zbuditi?«

»Se bojim. Odleteti morava.«

Velepotež mu je izročil majhen dlančnik. »S tem boš ostal na zvezi. Po omrežju temne energije. Deluje po vsem Vesolju. Ko boš dobil Thora, se spet srečamo, in prosim, povej mu, da sem mu ukradel ladjo, mogoče ga bo to še bolj podžgalo. In glej, da te ne bom moral loviti.«

Zaphod je spravil računalnik v žep. »Dobro. Pripravljen sem. Samo še čip za dva milijona kreditov in že me ni več.«

»Čip za dva milijona kreditov?«

»Sem pač poskusil.«

»Zberi se, predsednik Debeloritko. Zberi se.«

Zaphod je kar zarenčal. »Mrtev si.«

»No, to sem hotel slišati,« je odvrnil zeleni nesmrtnik.